Knjiga, ki odkrito spregovori o življenjski poti avtorice, njenih padcih, vzponih in naukih. Polna je praktičnih razlag, pozitive in odličnih pogledov na življenje. Primerna je za vse, ki iščejo smisel življenja in želijo od življenja več. Kako je premagala misli in občutke ter uspela najti svoj notranji mir.
Mora cantada je stara italijansko-istrska igra izštevank, ki ohranja tradicijo vse do danes. Ponazarja vrteči se krog življenja – nepredvidljiv, iskriv, ganljiv, pretresljiv. Avtorica v romanu predstavlja svoje prednike, niza vzporednice s preteklostjo in sedanjostjo ter odpira vprašanja o smislu vse bolj brezčutnega drvenja skozi sodobni vsakdan. Due, tre, quattro, cinqu, sei, sette, otto, nove, dieci!
Mah (str. 82) Evridika sezula je čeveljčke travnate. Vpijočih rok in bosih nog iztrgala se je spominu, trikrat v krogu zaplesala, nato topo vrgla se na tla, v molčeči, mlačni mah prodrla, za večno si postlala, da se izogne votlini zla. Hlipaje je nesrečno Evridiko objel odrešujoči lahni sen, ko Orfej drzno v sanje nove, nore sanje stopil je.
V bogatem in razkošnem Eliziju vplivni ljudje prižigajo decembrske lučke. Preostali del mesta pa je v temi, v hladu. Na oknih se delajo ledene rože, ljudje se stiskajo po domovih zaviti v odeje, cunje ali karkoli jim pride pod roke. V deželi ledenih princes prazen in hladen dom ne nudi zatočišča, zato Edo tava po mestu, se izogiba dronom in varnostnikom, ki z nasiljem in represijo vzpostavljajo “red”. S spreji po praznih zidovih opozarja na nepravičnost in kriči k uporu, medtem pa naletava sneg, v zraku srhljiv piš kliče zlovešče bitje: Krampusss … Marjana Moškrič (1958), z desetnico in večernico...
V obsežnem knjižnem prvencu tržaškega filozofa, profesorja, prevajalca in publicista Jerneja Ščeka, ne boste priča lahkotnim kavarniškim pogovorom, kot mogoče namiguje knjižni naslov, ampak poglobljenim, refleksivnim, široko razvejanim, intelektualnim in večplastnim dialogom, ki so luč sveta sprva ugledali v Sobotni prilogi časopisa Delo. Šček si je za svoje sogovornike zbral ugledne italijanske razumnike, strokovnjake s področij pedagogike, filozofije, zgodovine, literature, psihologije, sociologije, itd. V ospredju njihovih dialogov so izpostavljene teme humanizma, šolstva, zgodovinskih dogodkov ter predvsem življenja ob meji, kjer si na nasprotnih straneh stojita dva različna jezikovna, kulturna in civilizacijska svetova, ki pa morata po avtorjevih besedah sobivati, se...
Življenje in dediščina Virgila Ščeka, izjemnega primorskega duhovnika in vodilnega predstavnika narodnoobrambnega gibanja primorskih Slovencev v času italijanske oblasti. Knjiga prinaša prvi del Ščekovih dnevniških zapisov, od leta 1911 do konca leta 1933. To so dragocen vir za razumevanje življenja na Primorskem v prvi polovici 20. stoletja. Knjiga razkriva bogastvo njegovih misli in dejanj skozi znanstveno-kritično izdajo, ki vsebuje obsežno spremno študijo, vsebinske opombe urednikov dr. Matica Batiča in dr. Renata Podbersiča ter prevode pasusov v tujih jezikih.
V zbirki kratkih zgodb se zgodovinsko dogajanje prepleta z avtorjevimi osebnimi doživetji in motivi, ki zaznamujejo njegov celotni knjižni opus: mesto Trst, raznarodovalna fašistična politika, problem nacionalne ozaveščenosti ter zavezanost maternemu jeziku. Samostojnim novelam in črticam z zaokroženo zgodbo sledijo odlomki iz daljših pripovednih del, knjiga pa deluje kot celota tudi ker dela med seboj veže pričevanje o narodnosti in materinem jeziku, vrednotah, ki sta za pisatelja Borisa Pahorja temeljnega pomena.
Monografija prinaša intimen vpogled v življenje osamljenega moškega v prvih desetletjih 20. stoletja. Ko je žena odšla v Egipt, je moški ostal sam s svojo majhno hčerko na domačiji. Njuna pisma, ki so sedaj prvič objavljena in dostopna, razkrivajo čustveno izkušnjo oddaljenega zakona, hrepenenje po bližini ter boj za preživetje in dostojanstvo v težkih časih. Monografija prinaša faksimile originalnih pisem skupaj z njihovimi prepisi, ki so dragocen vir za raziskovanje jezika in družbenih razmer v primorskih krajih v času fašizma. Poleg zgodbe same pa knjiga vsebuje tudi številne znanstvene prispevke, ki osvetljujejo kontekst aleksandrinstva na Goriškem, problematiko aleksandrink iz Vipavske...
Pričevanje o življenju v Kanalski dolini v 20. stoletju, ki ga je zapisal Rafko Dolhar. Knjiga je posvečena rojstni zemlji avtorja ter očetu, Alojziju Dolharju, ki je bil za njega vzor narodne zavesti. Poglobljeno prvo poglavje raziskuje zgodovino Kanalske doline, od družine Ehrlichovih iz Žabnic do Dolharjevih iz Trsta, ter prikazuje vpliv različnih zgodovinskih dogodkov na življenje Slovencev na tem območju. Drugo poglavje razkriva redko dragocenost – zbirko fotografij, ki jih je Alojzij Dolhar posnel med italijanskim pohodom proti Sovjetski zvezi leta 1941 kot italijanski sanitetni podporočnik. Tretje poglavje pa prinaša neobjavljene dokumente, med njimi izbor iz policijskega dosjeja avtorjevega...
Avtorica s poudarki na sprotno dogajanje opisuje družino, šolska leta, kulturno in politično življenje Slovencev v Trstu. S kritičnim odnosom do sedanjosti, iz osebnega doživljanja, nudi vpogled v družbene razmere povojnega in današnjega Trsta. Zanimivo branje nas popelje med znamenite tržaške Slovence kot so zdravnik Martelanc, slikar Bambič in narodni ter kulturni delavec Budin, ki so se shajali pri njih doma. Opisuje razne proslave, recitacije in nastope ter manifestacije na Stadionu 1. maja pri Sv. Ivanu, kot središče slovenskega nastopanja. Ne pozablja na zaostrena razmerja med slovenščino in italijanščino od vrtca in prvega razreda navzgor prek nižje in srednje gimnazije...
