Category: Poezija

Nekje daleč, onkraj svetlo vijolične utripajoče črte obzorja stoji pokrajina spominov … (Str. 165)  

Zrcalo sem, postavljeno pred svetlobo sončnih žarkov in nočnih globin (Str. 13)

Svet se trese in nas stresa kot orehe z vej. (Str. 69)

CIPRESA CI   je nepremična brezvetrje ustvarja razburkano gladino v glavi   (Str. 121)    

“A Slovenci smo pač takega kova, da vsakič začenjamo znova. Pod krinko sodobnih vplivov iz koristoljubnih motivov nam vsak nov cepec vse staro uniči, da od tradicije ostajajo samo cepiči.”   (Bukev, str. 23)

Najbolj nas meče, ko smo najbolj trezni. Težko je, vem, sam sebe dohiteti. Ne steci dlje, kot ti lahko še sveti Brljivka v oknu najine ljubezni. (str. 106)

Preboliš besedo in kakor da ni ničesar več od nje. Ampak takole življenje je pasje življenje. vsi preživijo, vsi hočejo jesti do sitega. (str. 111)

Ulica, spojena iz kamna in sanj, ki pripadajo različnim deželam in stoletjem, lahko bi bil Krakov ali Cork, a obrisi včasih zavajajo, nikogaršnje hišne številke so vsakič drugače razvrščene v registre spomina …   (str. 56)

PLANINAM  Večji želim si razgled, kjer govori brez besed zvesta družica – narava.   Tam se bom spet pomladil, ko bom studenčnico pil nove, neznane moči.   Oh, le razgrni se zid! Jaz hočem mirni odsvit čistih, mogočnih planin.   (str. 30)

Reci, da sanje so večne, da to bo ostalo. Dajva si več, kot imava, sanjajva skupaj še malo.