Category: Poezija

Moje besede so neme In svet je gluh. Zato je moja tankočutnost neopazna In steptana pod težo grobega kričanja. Vem, da sem! (Str. 47)

Kadar se takle volk na ovco spravi, Jo pač pospravi in o tem ne pravi, Kako jo je pospravil in zakaj – Ker je pač volk. Kdo mu pa more kaj? (Str. 53)

Vedno oborožen z besedami in knjigami. Bil si na ladjah, v letalih, v knjižnicah, v galerijah, na univerzah, v gozdovih. (str. 31)   

Postoj trenutek, tako si lep, zadrži v objemu ves ta svet.(Postoj trenutek, str. 11)

Nevidna se zdi zla runa, na vodno gladino napisana, a to ni več ista voda. Nevidna se zdi zla runa, v severni veter narisana, a to ni več isti veter. Nevidna se zdi zla runa, s prstom na vrata začrtana, a ta vrata ne držijo več v isto hišo. S polnimi usti peska govori, kdor se opravičuje: obžalovanje dejanja ne izbriše. str. 338  

Voda drsi preko lic. Je božajoča dlan. Telo vzdrhti, občutiš da si, vendar-kaj si? In kdo si? Ter kam greš? Premalo veš.

Barka Zvezd Poklonil ji je barko zvezd, res ni bila velika, a bil na njej je košček sanj, čaroben kakor slika. In dva, ki popotujeta čez meje in robove in sproti jadra snujeta med vetrne svetove. Poklonil ji je barko zvezd, res ni bila velika, a plula je v osrčje cest neskončnega dotika. (str. 49)

zgoraj rastem v nebo spodaj objemam se z zemljo povsod drugod se učim ljubiti sprejemati oditi priti    

Kaj ti naj prinesem, draga daleč iz širnega sveta ko umiri me ko me vrne in bo čas za naju dva? Nikaj mi ne nosi le srce prinesi nepokvarjeno nazaj! (Str. 48)

Spominjam se slastne soparne sobote, sanjavih stopinj skozi slap samovolje. Spominjam se smeha, sijoče strasti, sklepanja sladkih, skrivnostnih spoznanj. (str. 53)