Category: Biografije in resnične zgodbe

Katarina Grabnar Apostolides: ZADNJA VIJOLIČASTA BLEDIVKA

Pobeg med gobe. Ana Schnabl in Katarina Grabnar Apostolides sta zelo različni. Ana je v gozdu le enkrat gobarila, za Katarino pa je gozd sinonim za otroštvo in varni pristan. In vendar sta našli skupno točko – vijoličasto bledivko iz pesmi Ani ljube glasbene skupine Coil – in skupaj napisali knjigo. V njej okvirno zgodbo tvorijo srečanja obeh avtoric in hkrati tudi junakinj. A fokus je vendar na Katarinem pričevanju. Že od otroštva je rada hodila v gozd in spoznavala svet gliv. Kot mladostnica je bila zlorabljena in postala odvisnica od drog. Sledila so turbulentna obdobja zdravljenja, kriz, selitev in...

Angela Vode: Skriti spomin

 Pretresljiva življenjska pot slovenske intelektualke Angelo Vode, učiteljico prizadetih otrok, defektologinjo, aktivistko, organizatorko gibanja za pravice žensk, kaznjenko in izobčenko je slovenski javnosti predstavila Alenka Puhar, ki je njene spomine uredila, poskrbela za natis in napisala spremno besedo. Med vojno je Angela organizirala dobrodelne akcije za internirance, poslana je bila v nemško taborišče, po vojni pa se je njena Kalvarija nadaljevala na Nagodetovem procesu in šestletnem zaporu z odvzemom državljanskih pravic.

Silvo Pecchiari Pečarič: OTROK NA MORGANOVI ČRTI

»Kaj je dom? Moj dom, moj pravi dom ni v hišah, v katerih sem živel. Čutim, da kot polžek ta pravi dom nosim vedno s sabo, zato me nikoli ne zapusti.« Otrok na Morganovi črti je knjiga spominov otroka na razmejitev med Italijo in takratno Jugoslavijo. Rodil se je v času vojne. Njegove prve spomine na toplino doma na Škofijah dopolnjujejo prizori z vojaki v različnih uniformah in skrivnostno šepetanje odraslih. Po vojni je sramežljivi deček še bolj zmeden: po domači vasi ne more več prosto hoditi, enkrat hodi v šolo v coni A, drugič v coni B, enkrat se...

Ksenija Majcen: POBEG BREZ MEJA

Zgodba o najbolj strašni meji na svetu, Berlinskem zidu Tenkočutno avtobiografsko zgodbo o selitvi iz domače Jugoslavije v Vzhodni Berlin v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja spremljamo z očmi sedemletne deklice, ki se sooča z nerazumljivimi omejitvami represivnega sistema. Ksenija ne razume, zakaj so ji cariniki na meji pobrali Piko Nogavičko, tudi ne, zakaj Stasiji prisluškujejo pogovorom in nenehno nadzorujejo njihovo življenje. V svoji otroški samoti, ki jo ustvarja jezikovna pregrada (njen »notranji Berlinski zid«), razmišlja o jeziku, o narodnosti, o pravicah. Pobeg brez meja je zgodba o prijateljstvu, dragocenih medgeneracijskih odnosih in bolečini ob slovesu.