Nadaljevanja pomenijo večnost, brezkončnost je podoba sreče…
Zakon mu gre v franže. Počasi, a z gotovostjo odnos z nekoč ljubljeno ženo pluje v praznino. Odraščajoča hči ne išče več njegove bližine, ljubečo varnost starša, ki je vse prevečkrat odsoten, nadomešča z raziskovanjem ljubezni pri vrstnikih. Ko mu zaprta vrata prešuštnega gnezda dajo vedeti, da se ga je naveličala tudi ljubica, začuti strah zapuščenosti, da več ne pripada, da ga nikjer več ne pričakujejo. Kot pritiče veščemu mojstru pisanja, nas avtor, s stampedom ob nenadnem telefonskem klicu, ponese v skrivnost, ki čaka našega »zakonskega brodolomca«. Z odtujeno najstniško hčerjo se podata v odkrivanje njunega rodbinskega začetka. Avtor nam vmes postreže z okruški neslavne zgodovine, ko so bile kurbe vse, ki niso nosile zvezde in je primitivnost veljala za vrlino. Podtikanja in lažne obsodbe so negovali kot redko rastlinje in le nekaterim je bilo dano videti, da se razrašča v plevel, ki ga bo težko iztrebiti.
