Marjan Žiberna: Kot kenguru v materini vreči
…je prispodoba skakanja s padalom v tandemu, to je kratka zbirka zabavnih zgodb in dogodivščin adrenalinskih športov iz vseh koncev sveta.
Author: marijana
Nataša Kramberger: Po vsej sili živ
“Vremenski ekstremi in zemlja, ki se utrujena in zlorabljena od človeškega pohlepa upira in hkrati čudežno regenerira, se v romanu prepletajo z usodo pisateljice, ki hoče biti enako iskreno tudi kot kmetica.” Pisateljica, aktivistka, kolumnistka in kmetovalka v knjigi pripoveduje o lastni izkušnji, kako uskladiti pisateljevanje v Berlinu in biodinamično kmetovanje na majhni kmetiji v Jurovskem Dolu, ki se ga je lotila povsem brez izkušenj. Knjiga je sočen opis sedmih let naivnosti, trme, učenja, porazov in zmag v boju z naravo, birokracijo in specifično miselnostjo provincialnega, v produktivnost usmerjenega okolja ter težko pridobljene modrosti mlade ženske, ki hodi svojo pot. Vseskozi...
Iva L. Novak: Povej, napisala bom
Knjiga govori o tem, kako pomembno je izražanje oziroma ubesedovanje čustev. Prvoosebna pripovedovalka in njena predšolska otroka dneve med kovidom preživljajo v hiši, medtem ko mož in oče kot zdravnik dela v UKC-ju. V primerjavi z njegovim delom, s katerim rešuje življenja in je v samem središču dogajanja, se ji njeno življenje zdi zastalo in prazno, dolgočasno. Ob večerih snema pogovore z možem, od katerega zahteva, da ji pripoveduje o stikih in srečanjih z Lejlo, s katero sta bila nekoč v zvezi. Pisanje je zanjo nuja.
Andrej Rozman Roza: Dvomovinska lirika
“A Slovenci smo pač takega kova, da vsakič začenjamo znova. Pod krinko sodobnih vplivov iz koristoljubnih motivov nam vsak nov cepec vse staro uniči, da od tradicije ostajajo samo cepiči.” (Bukev, str. 23)
Robert Simonišek: VRAČANJE K ČISTOSTI
Ulica, spojena iz kamna in sanj, ki pripadajo različnim deželam in stoletjem, lahko bi bil Krakov ali Cork, a obrisi včasih zavajajo, nikogaršnje hišne številke so vsakič drugače razvrščene v registre spomina … (str. 56)
Lado Piščanc: V SONCU TVOJEM VES TEŽAK MEDLIM …
PLANINAM Večji želim si razgled, kjer govori brez besed zvesta družica – narava. Tam se bom spet pomladil, ko bom studenčnico pil nove, neznane moči. Oh, le razgrni se zid! Jaz hočem mirni odsvit čistih, mogočnih planin. (str. 30)
Jasmin Rudež: VERTIKALA
Od morja do najvišjih Julijcev po Vertikali, planinski poti Slovenskega planinskega društva Trst, mimo zaselkov, kjer živijo Slovenci v Italiji. Vodnik po planinski poti Vertikala, ki jo je Slovensko planinsko društvo Trst odprlo leta 1972, vodi ob zahodni slovenski meji od Tromeje do Jadrana. Pot se vije čez najvišje vrhove Julijcev, se spušča skozi briški in kraški svet ter doseže morje, pri tem pa prečka kraje, kjer živijo Slovenci v Italiji. Poleg opisa poti vodnik vsebuje tudi kulturno-zgodovinske dodatke z zanimivostmi o slovenskih krajih, ki jih popotnik sreča na poti.
Silvo Pecchiari Pečarič: OTROK NA MORGANOVI ČRTI
»Kaj je dom? Moj dom, moj pravi dom ni v hišah, v katerih sem živel. Čutim, da kot polžek ta pravi dom nosim vedno s sabo, zato me nikoli ne zapusti.« Otrok na Morganovi črti je knjiga spominov otroka na razmejitev med Italijo in takratno Jugoslavijo. Rodil se je v času vojne. Njegove prve spomine na toplino doma na Škofijah dopolnjujejo prizori z vojaki v različnih uniformah in skrivnostno šepetanje odraslih. Po vojni je sramežljivi deček še bolj zmeden: po domači vasi ne more več prosto hoditi, enkrat hodi v šolo v coni A, drugič v coni B, enkrat se...
Boris Pangerc: VMESNI ČAS
»In vidiš pred sabo vse kot na filmskem traku. Vidiš sebe in celo vas, vso okolico in vse ljudi, ki jih ne poznaš, in vse dogodke, ki so se zgodili, pa če si jim bil priča ali ne.« V zbirki kratkih zgodb Pangerc spretno prepleta sedanjost in preteklost ter osebne in kolektivne spomine na rojstno Dolino pri Trstu. Avtor se v novelah dotika brezčasnih bivanjskih vprašanj identitete, ljubezni, smrti in minevanja. Preprost in poetičen jezik bogatijo barviti narečni izrazi, kar dodatno krepi občutek pripadnosti kraju in njegovim ljudem.
Ksenija Majcen: POBEG BREZ MEJA
Zgodba o najbolj strašni meji na svetu, Berlinskem zidu Tenkočutno avtobiografsko zgodbo o selitvi iz domače Jugoslavije v Vzhodni Berlin v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja spremljamo z očmi sedemletne deklice, ki se sooča z nerazumljivimi omejitvami represivnega sistema. Ksenija ne razume, zakaj so ji cariniki na meji pobrali Piko Nogavičko, tudi ne, zakaj Stasiji prisluškujejo pogovorom in nenehno nadzorujejo njihovo življenje. V svoji otroški samoti, ki jo ustvarja jezikovna pregrada (njen »notranji Berlinski zid«), razmišlja o jeziku, o narodnosti, o pravicah. Pobeg brez meja je zgodba o prijateljstvu, dragocenih medgeneracijskih odnosih in bolečini ob slovesu.
