Ana Svetel: STEKLENE STENE

Kratke zgodbe, ki se nas dotaknejo, prikazujejo zanke, ki jih ponuja svet, in egocentrična prepričanja, ki so bogata izhodišča za premišljevanje.

V Steklenih stenah se je avtorica vrnila h kratkim zgodbam. Vse so umeščene v sodobnost, sicer pa so so tematsko med seboj zelo različne. Skupne so jim življenjskost, človečnost in tudi moralna vprašanja.  Liki, o katerih piše avtorica, so predstavljeni v številnih niansah. Medtem ko iščejo sebe, svojo pot, srečo ali resnico, prej ali slej trčijo ob steklene stene. Te so hladne, preprečujejo bližino in ločujejo med znotraj in zunaj, hkrati pa so tudi dovolj prepustne, da dovolijo, da skoznje pronica tisto, kar s seboj prinaša občutek tesnobe. Lahko jih dojemamo kot zamegljeno ogledalo, ki ne razkrije vsega – v njem lahko zaslutimo obris, silhueto, ne vidimo pa podrobnosti. Podobne so izložbam, v katere pogledujemo, marsikdaj ne zato, da bi videli tisto, kar se skriva za njimi, ampak predvsem svoj odsev. (Dobreknjige.si)