TJA do kod moraš, da prideš tja do trenutka, do otoka ko nežna davna roka razblinja trdnjave tujega sna do kod moraš, da prideš tja kjer srečaš sebe z žogo pod roko ki mar ji ni za gole do kod moraš, da prideš tja kjer ne živiš le od okruškov sveta strmeč v globine tihega dna do kod moraš, da prideš tja str. 48
Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo. Mesto v kanalih se umirja, še do pred kratkim razigrani prizori popoldneva, hahljavi na razburkani gladini vode, postajajo slike – hipoma zresnjeni obrazi nastopajočih po zaključku predstave. (Pesem Benetke, str. 25)
” ko si govorila sem te poslušala zdaj, ko jaz govorim tebe ni” (Str. 64)
