Author: marijana

V zbirki Že češnječas se kratke pesmi izmenjujejo z liriziranimi proznomi del, oboje pa se dopolnjuje. A težišče je vsekakor v nevezani besedi. Gre za pravi pravcati konglomerat, skupek epistolarnih besedil, monologov, vmesnih komentarjev, didaskalij, liričnih izpovedi. Preobilje razsežnosti čustvenega in miselnega dogajanja nas preseneča od vrstice do vrstice. Le za hip osvetli, le za droben hip moremo postati ob liki, asociaciji, spominu, kriku, slutnji, obračunu, smehu, ob samoti in že nas potegne naprej v zgoščenost pripovedovanja. Včasih to stori z besedo, dvema. In znajdemo se v drugem svetu, nič manj realnem, v druščini individualistov, neprilagojencev, čudakov, ekscentrikov, harlekinov in...

Isabella Flego se po štiridesetih letih v Spominih iznad ekvatorja spominja petih let bivanja v Gani. Sedemdeseta leta prejšnjega stoletja so bila čas, ko je bila socialistična Jugoslavija neuvrščena država in je prodajala svoja motorna vozila v številne države po svetu. Avtoričin mož Aurelio je v Gani vodil vzpostavitev koprskega Tomosovega hčerinskega podjetja, imenovanega Tomos Ghana Limited. Družino Flego so Ganci gostoljubno sprejeli. Živeli so v Kumasiju, središču kulture Ašanti. Zgodbe v knjigi so odete v tradicionalna barvita oblačila, imenovana kente. Prepojene so s posebnimi afriškimi vonjavami, občutki vročine, vlage in sopare. Pod stopali začutimo pesek na zlatih neskončnih plažah....

Zaključek trilogije Iksion – Iksia – Iks, ki smo jo pričeli v Primorcih beremo 2018, in katere deli predstavljajo obsežen, celovit in v bistvu zaključen antiutopičen ciklus. Zemljani se v strahu pred trkom Zemlje s planetom Iksom zatečejo v preživetveno središče Noetova barka na Luni, na rodnem planetu človeštva pa pustijo opazovalce. Eden izmed njih, Noe Nowak, se samovoljno “odklopi” od svojega rodu; preživi katastrofo, ko Iks povzroči zasuk zemeljske magnetne osi, in se iz Andov prek ponovno nastale Atlantide premakne k Bohinjskemu jezeru, kjer sreča Iksio in z njo zaplodi nov rod Zemljanov. Po rešitvi spozna, da je bil...

“Nekaj v meni se premika, udarja, razbija, šepeta.”  

“Tistih črk, ki so črke za zadnjo pesem, od veka vekov isto, ni zapisal še nihče.”  

“Sprehajam se ob mraku, pa mi v mislih poje:   Oj, zemlja rodna, po tvoji grudi spet mi gre korak! in moj pogled objemlje te in boža.”    

“morda boš nekoč nežno položila prst na te besede *** sesipa se čas orumenela slika a glej – ti in jaz *** puščavsko zrno v nevihtni kapljici nad mestom samevam”     

… Prepričan si, da držiš reči tesno v rokah, a glej, letijo ti po tleh. Prepričan si, da je moč v nadzoru, a vzdrževanje nadzora  je pešanje moči. Kdo je tu nor, resničnost ali ti?  

Za nami: odločne uporniške strasti, častno izbojevane zmage, zaupni majski šepeti.