Zakaj ne pišem

Literarni krik upora neenaki porazdelitvi bogastva in moči ter iz njiju izvirajočih privilegijev.

Dijana Matković se devet let po izdaji prvenca vrača na domačo literarno sceno z močnim, družbenokritičnim, avtobiografskim in mestoma esejističnim romanom.
V njem odkrito in z veliko mero poguma razkriva tudi sebe, pronicljivo pisateljico, prevajalko, publicistko in urednico, ki se skozi trnovo pot karierne in osebne rasti mukoma, a tudi uspešno osvobaja pečata, ki jo je kot žensko iz priseljenske, patriarhalne in manj izobražene delavske družine zaznamoval že ob rojstvu na ta svet.
Osrednja misel, ki jo razvija v svoji pripovedi, pravi, da naše težave, stiske, krize in motnje, ki variirajo od splošnega nelagodja pa do resnih zdravstvenih težav, praviloma niso individualne, kakor nas prepričuje dominantna ideologija individualizma, ki krivdo za uspehe in neuspehe nalaga na pleča posameznika, pač pa so skoraj brez izjem rezultat delovanja družbenih mehanizmov na posameznika, kakor jih narekuje izkoriščevalski potrošniški neoliberalni kapitalizem. Posameznikov položaj v njem avtorica slikovito upodobi kot “nesmiselno produciranje istega v kontekstu podganje dirke”.

VIR: www.dobreknjige.si