Drezanje v osje gnezdo

»Prišli smo do točke, ko bomo izgubili trume mladih in perspektivnih ljudi, tako rekoč jedro naroda, samo zato, ker jim domače okolje ne omogoči, da se razvijejo.« (citat iz knjige)

V biografskem romanu želi avtor obuditi spomin na pozabljenega rojaka Lovra Žvaba doma iz Dutovelj na Krasu. Lovro Žvab je bil pisatelj in učitelj, predvsem pa intelektualec, ki je živel za idejo. Pred bralcem zaživi nekoliko pozabljeni čas v drugi polovici 19. stoletja: politična nasprotja med staroslovenci in mladoslovenci. V tistem času so se širile zahteve po slovenskem uradovanju in slovenskem učnem jeziku v šolah ter po enakopravnosti slovenskega jezika v vseh deželah, v katerih so prebivali Slovenci. V ospredje stopa tudi vprašanje o ustanovitvi slovenskega vseučilišča.

Roman je napisan v obliki dnevnika tretjeosebnega pripovedovalca. Pisateljeve predstavitve so žive in prepričljive. V dnevniških zapisih Lovra Žvaba najdemo razmišljanje o vojni, razkolu med političnimi dejavniki, razliki med mestom in vasjo, hrepenenju po svobodi ter o problemu izseljeništva. Avtor izriše Žvabov portret v konkretnih situacijah, pogovorih, srečanjih, v katerih nastopajoči razpravljajo o političnih, zgodovinskih in tudi vsakdanjih temah.