Že češnječas

Maja Gal Štromar

V zbirki Že češnječas se kratke pesmi izmenjujejo z liriziranimi proznomi del, oboje pa se dopolnjuje.

A težišče je vsekakor v nevezani besedi. Gre za pravi pravcati konglomerat, skupek epistolarnih besedil, monologov, vmesnih komentarjev, didaskalij, liričnih izpovedi. Preobilje razsežnosti čustvenega in miselnega dogajanja nas preseneča od vrstice do vrstice. Le za hip osvetli, le za droben hip moremo postati ob liki, asociaciji, spominu, kriku, slutnji, obračunu, smehu, ob samoti in že nas potegne naprej v zgoščenost pripovedovanja. Včasih to stori z besedo, dvema. In znajdemo se v drugem svetu, nič manj realnem, v druščini individualistov, neprilagojencev, čudakov, ekscentrikov, harlekinov in kolumbin, naivnežev, histerikov, indiferentnežev … nekaj jim je skupno: nihče ne zna živeti. Majina upovedovalna pot vodi v sanjsko magični realizem. Takrat jo najbolj začutimo v njenih skrajnostih, takrat se najbolj izmakne vmesnim stanjem sivine in mlačnosti. Zmernosti ni, zbirka je ne pozna. Pretresljiva in prepričljiva je avtoričina občutljivost. Z izbranimi besedami plete posebno ozračje svojih zgodb. In prav to ozračje se nam najgloblje zasidra v dušo, ker zadeva tudi nas. — (vir: Simona Vozelj, Radio Slovenija)