Tržaške prikazni

Zbirka kratkih zgodb o Trstu.

Trst je naš, je slogan, ki občasno še zdrsne z ustnic kakšnega entuziasta, čeprav pravno formalno temu seveda ni tako. Trst je topogledno pač italijanski, ker je bilo tako zapisano v osimskem sporazumu. A vendar je Trst predvsem sam svoj. Mesto, ki živi po svoje in se požvižga na to, kar o njem mislijo drugi. Dušan Jelinčič je verjetno najplodovitejši sodobni slovenski zamejski pisatelj in le vprašanje časa je bilo, kdaj bo bralcem predstavil zgodbo svojega rojstnega mesta. To je naredil z zbirko kratkih zgodb Tržaške prikazni. Logična in dobra odločitev, saj je na ta način zgodbo mesta možno prikazati še najbolj večplastno. V zbirki nastopijo Julius Kugy, James Joyce, Italo Svevo, Odilo Globočnik, Franco Basaglia … ljudje, ki so Trst zaznamovali tako v dobrem kot slabem. Jelinčič posveti zgodbo tudi kopališču Lanterna, ki ga Tržačani imenujejo Pedočin, in je edino kopališče v Evropi, na katerem se morajo moški in ženske še vedno kopati ločeno. Prav tako posveti zgodbo staremu stadionu Gezar, na katerem je precejkrat na končni rezultat nogometne tekme s svojimi sunki vplivala tržaška burja. (Vir: Dobre knjige)