Category: 2019

Bivanje v razpoki med samostjo in osamljenostjo. Tematika romana je fotografija. Fotografija in svetloba, ki je tesno povezana z njo, pa nista le vodilna motiva zgodbe same. Roman namreč tudi po zunanji plati vzbuja videz uokvirjene fotografije. Prolog in epilog ter znotraj njiju šest poglavij. Glavna oseba, fotograf Filip, o čigar bivanju in čutenju pripoveduje tretjeosebni vsevedni pripovedovalec, je še edini živeči član nekdaj znane fotografske družine. Začetnik, Filipov ded, je bil sicer slikar portretist, a že njegov sin, Filipov oče, je obrt v skladu z napredkom tehnike v začetku 20. stoletja spremenil v fotografiranje. Z obrtjo sta se nato...

Biografija velikega impresionista. Stopetdeset let po smrti enega od slovenskih impresionistov še vedno lahko stojimo pred njegovimi slikami po galerijah in vzdihujemo nad všečnostjo njegovih motivov in potovanjem čopiča po platnu … ali pa na fotografijah mrkega bradača s čopičem zamenjujemo z mrkim bradačem, ki je napisal Vojno in mir, Levom Tolstojem. Ravno zato, da ne bi prišlo do pomote, je Anton Podbevšek, leta 1983, spisal Jakopičevo biografijo. S pomočjo slikarjevih pisem, pričevanj prijateljev in sodobnikov, uživalcev umetnosti in celo slikarjevega zdravnika, je nastala epopeja, skozi katero ugotovimo, da slikarjem po vsem svetu primanjkuje denarja za barve, modele in platno...

Izkušnja posvojitve. Monika Žagar je v slovenski literarni prostor pogumno zakorakala leta 2015 z biografskim romanom Dva brata, trije svetovi, ki si je prislužil nominacijo za najboljši literarni prvenec. Tudi njen drugi roman je nastal na podlagi osebne izkušnje, v njem pa spremljamo par iz Kanade, ki se odloči za posvojitev ruske deklice. Zgodbo nam pripoveduje prvoosebna pripovedovalka Paula, samozavestna in odločna ženska slovenskih korenin. Spoznamo jo, ko s partnerjem prileti v Rusijo. Ruska resničnost je drugačna od tiste v Kanadi in primerjave med svetovoma so neizbežne kot tudi birokratski postopki in izzivi, ki jih posvojitev prinese v novo družinsko...

Vsakdo pozna vsaj kako kolumo Mihe Šaleharja. No ja, dvomim, a upam. Tokrat so nekatere izbrane izšle v knjigi s parafraziranim naslovom “Duh česa”. Seveda pisec pod črto vsebinsko obdela duh časa, zeitgeist. Že v uvodu se distancira od tega, da bi karkoli jemal resno, celo samega sebe ali izpadel kot kak razsvetljeni iskalec resnice. Svoje početje označi za zajebancijo in onanijo. In res, zdrave distance in zafrkancije do vsega, kar se na tem božjem svetu dogaja, v njegovem pisanju ne manjka. Kot dobro podmazan dron se vrti nad našimi glavami in detektira vsakršno neumnost. Zato je resnici vseeno blizu....

Ljubka Šorli je bila izjemna primorska pesnica. Danes je v domovini še vedno premalo poznana, zato je ta zbirka, ki jo je uredil pesničin nečak Igor Tuta ob 25. obletnici njene smrti odlična priložnost, da spoznamo del njenega opusa. Zbirka je tematsko raznolika. V šestih sklopih so zajete pesmi z domoljubno, duhovno, zgodovinsko tematiko in motivi goriške narave, krajev in ljudi. Posebej pretresljivi so verzi vezani na smrt njenega moža Lojzeta Bratuža, zajeti v sklopu Ljubezen pod cipreso, ki nam prinaša izbor žalne ljubezenske poezije. Zbirko bogatijo izčrpna spremna beseda Marije Mercina in ilustracije Andreja Kosiča.  

Knjiga Ujeti veter je zbirka poezije in proze Silva Vremca. V različnih kratkih zgodbah sledimo literarnim osebam, ki so jih zaznamovale zgodovinske razmere, vendar na svoji poti niso obupale – to so zgodbe o vzponu mladih ljudi, sanjah, upih, vztrajnosti in ljubezni. Izstopajoča je uvodna avtobiografska zgodba o otroku in mladem človeku, ki so ga zgodovinske nevihte in revščina odnesle z rodnih Opčin pri Trstu na slovenski Kras, kjer je zaradi neurejene meje mladoleten ostal za 8 let odrezan od doma in brez državljanstva države, v kateri je živel in se šolal. Knjiga je dragoceno pričevanje o otrocih, rojenih v...

Ni važno, kakšen je, samo da je naš. Slovenska satira o socializmu v revni podeželski vasici v letih 1947 – 1952 spominja na basni z arhetipskimi antagonisti (oportunisti, ovaduhi, izdajalci, opravljivci,…) in šibkejšimi žrtvami – razrednimi sovražniki, ki se jih izkorišča v imenu idealov. Retorika je močna, ko prekriva stari rek: »Ni važno kakšen je, samo da je naš.« Knjiga postaja iz strani na stran resničnejša: neuspehi se »rešujejo« s prelaganjem krivde, denar prihaja iz Nemčije in generali pametujejo, »kaj bi če bi …« Avtor, psiholog po poklicu, brezčasne osebnosti mojstrsko vstavi v koherentno zgodbo. Opustite gledanje poročil in začnite...

Kako spraviti banalno življenje v okvire literature oziroma bralnega leposlovja? Samo Rugelj skuša svojega prvega literarnega junaka popeljati preko službenih, osebnih in družinskih problemov in vsakdana do razsvetljenja ali vsaj uspešnega prilagajanja novim življenjskim spremembam. Trenutek pred upokojitvijo, sinovi družinski problemi, košarkaško prvenstvo v Istambulu, ko slovenska reprezentanca osvoji prvo mesto… povprečnemu človeku se marsikaj dogaja. Vprašanje je, kako prebroditi ovire, probleme in izzive. Miha, glavni junak, v prvem delu romana dokaj umirjeno plava skozi življenje, v katerem je ravno toliko živahnosti in kompleksnih situacij, da nas bralce pritegne k branju in nam da nekaj uric odmora pred lastnimi problemi....

Odsev družbene realnosti. Pohlep je  zbirka zgodb, ki nam nastavi ogledalo, v katerem se bo večina bralcev nedvomno prepoznala. Ne nujno vedno in povsod, zagotovo pa vsaj v kakšni od situacij ali razmišljanj, v katerih se znajdejo oziroma tja zaidejo junaki zadnjega Mazzinijevega izjemno natančno zapisanega zgodbarskega cvetobera. Pohlepnost je pač nekaj, čemur nihče od nas popolnoma ne uide, pa čeprav si to morda težko priznamo. Prav zato je Pohlep zbirka zgodb, ki bi jo moral prebrati čisto vsak. Zato, a tudi zaradi tega, ker se nam v njej predstavi avtor v vrhunski pisateljski kondiciji. Pohlep je preprosto odlično branje...

Kaj se skriva pod plaščem? Skozi deset različnih zgodb spremljamo presunljive usode protagonistov. Spopadajo se z intenzivnim doživljanjem nemoči. Bodisi gre za boj posameznika proti sistemu ali pa (ne)spopadanje z resnico oziroma realnostjo. Avtorica s tenkočutnostjo oblikuje glavne junake in situacije. Konce zgodb večinoma pusti odprte, nejasne in nas s tem pusti v negotovosti. S številnimi metaforami nam omogoči, da se poistovetimo z junaki in nam da večjo svobodo pri sami interpretaciji zgodb.