Belo se pere na devetdeset

Pretresljiv, duhovit in navdihujoč avtobiografski roman novinarke Bronje Žakelj. Skozi prvoosebno pripoved glavne osebe romana, deklice Bronje, se na prvih 77-ih straneh preselimo v 70. in 80. leta prejšnjega stoletja, kjer nam Bronja najprej predstavi svojo družino: lepo in oboževano mlado mamo Mito; očeta, s tipičnim stavkom »Opa, bato!«, štiri leta mlajšega brata Roka in Dado, babico po mamini strani. Mlada družina življenje v svojem blokovskem stanovanju na Vojkovi v Ljubljani deli z obiski Bronjinih in Rokovih stricev in tet, družinskih prijateljev, prijaznih sosedov. Kuhinja, ki nadomešča dnevno sobo, je središče Bronjinega sveta. Svet, ki je skozi oči odraščajočega dekleta opisan ganljivo živo in nostalgično, zlahka navduši vse, ki se še dobro spomnimo številnih drobcev takratnega vsakdana, omenjenih v knjigi: sličic albuma Sandokan, cigaret Filter 57, belih luknjičastih dokolenk, napitka Benko, skakanja elastike pred stanovanjskimi bloki, štafete mladosti, parnih in neparnih dnevov, Sarajevskih olimpijskih iger … Rdeča nit tega dela so pogosti prizori bližine med Bronjo in njeno mamo, ki jo prvoosebna pripovedovalka nagovarja že v prvem stavku romana. Vendar je svet Bronjinega otroštva samo zatišje pred nevihto. Ker nevihta pride. Temni oblaki so smrti med sorodniki in družinskimi prijatelji. Potem v Bronjin svet udari strela. Mamin rak. Šok, po katerem se nevihta ne poleže. In za nevihto namesto zatišja pride vihar. V središču viharnih vrtincev je tokrat Bronja. Ganljiv roman o doživljanju bolezni in izgub, o krhkosti medosebnih odnosov, borbi za življenje, upanju in brezupu, strahu, trpljenju in iskanju svetlobe v temi. Roman, ki noče biti samozadostna literarna umetnina, pač pa delo, iz katerega govori življenje samo, z vsemi krutimi bolečinami in udarci. Delo, ki spregovori tudi o tistem ostrem robu bližine smrti, o morju bolečine, po katerem največkrat plava vsak sam. (Vir: Magda Vremec Ragusi, Dobreknjige.si)

Beletrina, 2018