Mazohistka

Kljub opaznemu zaznavanju zunanjega okolja je pripoved močno koncentrirana na Nadin notranji svet.

Ob koncu stoletja je bil Dunaj živahna in napredna prestolnica ogromnega okostenelega cesarstva in pisateljica dobro predstavi njegov vonj ter okus, z znamenitimi osebnostmi, ki so ga zaznamovale, vred. Od obeh Gustavov, slikarja Klimta in skladatelja Mahlerja, do ob skoku v Trst ironično hudomušno prikazanega pesnika Rilkeja in duhovito prikritega, a še vedno prepoznavnega Jamesa Joyca. In pa dunajskega fenomena Sigmunda Freuda. Na njegovem kavču se namreč znajde tudi Nada. Ženske se sicer počasi otresajo steznikov, a drznost, imeti svoje mnenje, kaj šele predrznost do samovolje, jih hitro pripelje do diagnoze histerije in psihiatrične obravnave. In v Nadinem primeru je to milejša in zanimivejša oblika zdravljenja. Kljub opaznemu zaznavanju zunanjega okolja je pripoved močno koncentrirana na Nadin notranji svet, na njeno čustvovanje, na občutja otroka, ki se mu zdi, da nikamor ne spada in nikomur ne pripada ter da se baha s priimkom, ki mu po zakonu krvi ne pritiče, na stisko ženske, ki ji tudi potem, ko se z moškim poveže v enoto, skupnost, ta ne nudi zatočišča, v katerem bi se znebila negotovosti in dvomov.

Beletrina, 2018