Kruh, prah

Potovanje po Balkanu in k sebi.

Vojne na Balkanu so minile, a ostale so zgodbe, ki jih ni še nihče zapisal, ostali so obrazi, ki smo jih pozabili, prah, v katerega so se povrnili ljudje, katerih imena so pozabljena. Glavni junak romana, prežet z občutki krivde, ker med člani njegove rodbine ni bilo dovolj posluha za sorodnike z vojnega področja, si želi prav to: povrniti obraze in zgodbe, pa čeprav za ceno nenavadnega potovanja po Srbiji in Bosni v času rekordnih poplav. Med potjo prihajajo iz daljav v misli pripovedovalca prijatelji in sorodniki, ki s svojimi zgodbami tkejo tapiserijo melanholične povojne krajine. Kot vsak dober roman tudi Kruh, prah govori o ljubezni in smrti. Ko se že zdi, da bo hladen prah pozabe zasul vse glavne junake, se izkaže, da morda še vedno obstaja odrešitev: spomin in toplina, ki je kot košček kruha, ki ga ponudiš bližnjemu.

Potovanje je osrednja metafora. To ni nepomembno popotništvo po geografskih koordinatah sveta, ampak veliko bolj zaznamujoča pot po prostorjih človekovega bivanja. Z njo sporoča, kako smo pravzaprav vsi iztrgani iz svojega bistva, iz tega, kar bi in kjer bi hoteli biti. Vsi smo nenehno na poti, smo neutrudni iskalci tistega varnega zatočišča, ki bi ga zmogli poimenovati naš dom.

Ignacija J. Fridl, iz spremne besede.