Črna, ki je pogoltnila vse druge barve

Svojevrsten roman, zahvalna pisma v pismih in še veliko več.

Napisan je v obliki pisma kot zahvala Josipa Ostija prijatelju, pesniku Borisu A. Novaku, ki je kot predsednik slovenskega PEN v času obleganja Sarajeva nudil pomembno pomoč bosanskim ustvarjalcem. Osrednji lik je bosanski pesnik Husein Tahmiščić, ki ga je slovenska publika lahko spoznala že kot urednika antologije nove bosanske poezije, izdane v Ljubljani leta 1983. Če se je Tahmiščić na svoji pesniški poti z veliko umetniško intenziteto »spopadal s soncem«, pa je v stvarnem življenju postopoma izgubljal vid vse do popolne slepote. Osti, njegov tesni prijatelj, pripoveduje zgodbo o njem in njegovi družini s pomočjo njune korespondence. Tako obuja spomine na prijateljevanje s Tahmiščićem v Sarajevu, ko so se že začeli pojavljati znaki slabovidnosti, hude dedne bolezni Tahmiščićeve rodbine.

Beletrina, 2018