Bojan Peroci: MOJA NONA – ALEKSANDRINKA

»Za nič na svetu se ne bi smela posloviti od svojega otroka in v daljni Afriki na svoje prsi vzeti nekega tujega…«

Osrednji lik pretresljivega kratkega romana, ki ga je z veliko hvaležnosti in spoštovanja napisal njen vnuk Bojan, je Marija Aloisia Peroci iz Bukovice pri Renčah. Roman pripoveduje o težkih življenjskih preizkušnjah ene od mnogih mladih žena z Vipavske, ki so obdobju gradnje Sueškega prekopa v zadnji tretjini 19. stoletja odšle v Egipt. Najbolj spoštovane in tudi najbolje plačane so bile dojilje. Pripovedovalčeva nona iskreno obžaluje odločitev, da se je kmalu po rojstvu prvega otroka, Rudija, za pet let odpravila služit v Egipt. Le občasno zaposleni mož Leander je od te namere ni niti poskusil odvrniti, saj je bil zaslužek, ki so ga aleksandrinke pošiljale iz Egipta, za mnoge družine edina rešitev. Avtor vplete v pripoved tudi zgodbe mnogih drugih aleksandrink, s katerimi se srečuje Marija. Globoko verna Marija je slovo moža in le nekaj mesecev starega sinka doživljala kot usodno napako.