Author: marijana

Vračal sem se, da bi spet odšel… Bonisimo je roman o umetniku, Istranu, ki se z nostalgijo spominja svoje rodne Istre, življenje pa ga privede v Ljubljano, kjer se za silo ustali. Njegova največja ljubezen, je poleg številnih žensk, glasba in vse, kar je z njo povezano. Zelo rad piše besedila, poje, igra kitaro. Z glasbo živi in jo čuti. Skozi drobce zgodb, ki se nizajo pred nami, ga prepoznamo kot prijatelja, sogovornika, filozofa, mornarja, ljubimca, … pa tudi samo kot človeka z malo začetnico z vsemi njegovimi težavami, katerim se ne zmore vedno postaviti po robu. Njegova duša je...

Koraki življenja nas vodijo včasih navzdol, pa tudi navzgor. Stopinje po tleh domače zemlje so tople, v tujini pa moramo stopiti na kamen in pesek, začutiti moramo hlad in bolečino. Bralec v knjigi Jožeta Mihevca spozna zgodbo preproste kmečke družine, ki je po 1. svetovni vojni prišla pod italijansko oblast. Kasneje se je bila primorana izseliti, trpeti revščino v predvojni Jugoslaviji in v času neizprosne 2. svetovne vojne. Jože, Milka in Tone so po zaključku svetovne morije izkusili težo avstrijskih, italijanskih in celo domačih (Teharje) taborišč. Dvema od njih je postala nova domovina Kanada, Tone pa je uspel lepo zaživeti...

Knjiga nam prinaša zgodbe mlekaric, skromnih in varčnih žensk s Krasa in Brkinov, ki so oskrbovale z mlekom prebivalce Trsta in Tržiča. Na pot, speljano preko gmajn, so šle mlekarice vsak dan in ob vsakem vremenu. Včasih je bilo mleka toliko, da so čutare naložile na vozičke, ob mleku pa so se na njih velikokrat znašli tudi drugi kmetijski pridelki. Pri prodaji so morale biti pridne in iznajdljive, ves čas pa so ostajale poštene in zveste svojim družinam. Delo Mlekarice, potovke in prevozniki na poti v Trst si zasluži, da ga preberemo in ob tem spoznamo pretresljive pripovedi mam in...

Kriminalni roman je lahko tudi zabaven. Dogajanje je postavljeno v psihiatrično bolnišnico. Nekega jutra snažilka odkrije truplo zdravstvenega tehnika. Začne se kriminalistična preiskava, ki jo vodi inšpektor Tisnikar. Vprašanje, ki si ga zastavlja je: ali je sploh mogoče, da bi prišel kdo na zaprti oddelek ali so osumljenci le pacienti in zaposleni z oddelka? Inšpektorju na koncu seveda uspe rešiti uganko. Janko Valjavec nam je na nekoliko humoren način ponovno pripravil zelo berljiv kriminalni roman. Amalietti & Amalietti, 2020    

Avtobiografska pripoved Ksenije Trs Ksenija se v otroštvu ni bala črnega moža. Otroštvo je preživljala skupaj s (staro) mamo in (starim) atom, mamica si je namreč ustvarila novo družino, v kateri ni bilo prostora zanjo. Njen atek je bil poštar Mirko, ki je imel dve kobili, Pupo in Bebo in drugo ženo in otroke. Navihana deklica se je cele dneve potepala po domačem gozdu. Mama je skušala njeno trmoglavost večkrat izprašiti z leskovo palico, ampak zaman. Potem pa je v njeno mlado življenje prišel mož. V četrtem letniku srednje šole je postala mamica. Mož postane črni mož. Črni mož ji...

Povej mi. Ti ustnice še dišijo po jutranji kavi? Je koža še vedno pobožana z rožami? Pa oči? Ti v njih še vedno življenje gori?   Mlada pesnica iz Vipavske doline v zbirki pesmi kot izstopajoči motiv poudarja ljubezen, a je to čustvo enostransko in zato hrepenenje neizpolnjeno. Mnoge pesmi pa imajo dvojen pomen, lahko jih razumemo kot zaljubljenost v simpatijo ali ljubezen do življenja. Knjiga je vsebinsko razdeljena na tri dele; NJEMU, VAM IN NJIM.         samozaložba I. NOvinc, 2020

Jasne, humorne in čuteče zgodbe iz doma za starostnike. V malem obmorskem mestu se gospe, ki bivajo v domu za starostnike,  zbirajo ob jutranji kavi. Kava diši, vroča je, močna in sladka. Junakinje spoznavamo  v  zadnjem obdobju življenja, pred nas stopijo njihove trpke in sladke izkušnje, bolečine.  Pomembno je, da se  znajdejo druga ob drugi, da so med sabo povezane, si nudijo  oporo in na novo odkrivajo dejstva, ki vlivajo upanje in osmišljajo človeško dostojanstvo.  Dan polepšata skodelica kave in pogovor. Barbara Hanuš  je  njihove dneve ujela v čudovitih, kratkih, jasnih in humornih zgodbah. Hart, 2021      

Življenje je veliko, lepo in strašno. Tako je Danilo Lokar leta 1986 napisal v svoji oporoki. In v okviru teh treh pridevnikov razmišlja in piše o svojem življenju v zadnjih dnevnikih, ki so nastajali v tihoti in samoti Doma upokojencev na Taboru v Ljubljani. Daleč od rodne Ajdovščine, od njemu tako ljube Vipavske doline, ki je skozi njegove novele dobila mesto na zemljevidu slovenske literature. Na dan prihajajo spomini na sprehode v domači okolici, na pogovore z žene Jelo, na srečanja s sorodniki, s prijatelji – pisatelji, pa tudi  odnosi s slovenskimi literarnimi kritiki in literarnimi zgodovinarji, nerazumevanja, ki se pojavijo,...

»sanjam da se da skriti en košček neba pred težo sveta«   str. 54           Piran, samozaložba, 2021

To ni več le zgodba o Slovencih in čefurjih, temveč o svetu, ki izginja Trinajst let po prvencu Čefurji raus! se Goran Vojnović in njegov Marko Đorđić vračata med bralce in na Fužine. Marko je namreč v prvem delu zgodbe izstopil z vlaka na železniški postaji Visoko v Bosni. V desetih letih odsotnosti so se stvari spremenile. Fužine niso več to, kar so bile. Oče Radovan ima tumor na želodcu in čaka na operacijo. Mama Ranka se zaradi tega živcira in postaja čustvena razvalina. Staro klapo prijateljev vežejo le še spomini na stare čase. Adi in Aco sta zabredla v...